[ Pobierz całość w formacie PDF ]
njati tiste neizmerno �alostne no�i; kakó, da bi jo �ivel
0 e enkrat, vso dolgo, prazno no�! & Nekdó se je zasme-
jal glasno v parterju in Jereb se je ozrl dol. Ko je dvignil
glavo, je bila lo�a razsvetljena in visoka, mlada, morda
komaj dvajsetletna �enska, je stala v ospredju. Jereb se
je sklonil; �ile na �elu in na sencih so se mu napele, takó
se mu je izlila kri v obraz in iz obraza v srce.
125
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
Za njó je stal prileten, visok in ple�at �lovek; redke
las� je imel po�esane na ple0 o, ki se je dvigala precej
dale� iz obokanega �ela; njegov obraz je bil krepko re-
zan, toda lica so bila �e usehla in brez barve. Razgovar-
jala se nista mnogo; on je gledal s praznim, dolgo�asnim
pogledom po lo�ah in po parketu. Mimogred� se je ozrl
slu�ajno na galerijo in Jereb se je zdrznil pod njegovim
pogledom, osramo�en in prepla0 en, kot da bi ga bil kdo
sunil na cesti: �Neokretni �lovek, kaj nimate dovolj pro-
stora?�
Njen obraz je bil majhen, fin; skoro je izginil pod
krasno te�o svetlih, �are�erde�ih las. Velike temnosive
o�� so gledale iz tega drobnega obraza mirno in sanja-
vo; sanjav in skoro oto�en, truden smehljaj je le�al na
ustnicah, polnih in otro0 kih, kakor 0 e nedotaknjenih.
Polt na licih, na vratu, na razgaljenih ramah je bila takó
�isto, ble0 �e�e bela, kakor ni videl Jereb take mlade,
jutranje, neomade�evane belote 0 e nikoli v svojem �iv-
ljenju. Roke v naro�ju je sedela mirno, kot da bi vr0 ila ne
ravno neprijetno, a dolgo�asno dol�nost. O�� so ji bile
zastrte, brez ognja in �ivljenja; kakor da bi ne �utila sto-
tero pogledov, po�eljivo vsesanih v njene gole rame. Ni
ji bilo ne na veselje, ne na �alost, da so se dotikali ne�is-
ti, pijani pogledi njenih �are�ih las, njenega nedotak-
njenega in nedotakljivega drobnega obraza, njenega
vrat� in njenih polnih, polodprtih ustnic; ni se umika-
126
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
la vro�im, po�eljivim pogledom; nagibala se je celó ni�-
je, da je padala svetloba naravnost na njene bele rame
in na njen vrat, odgaljen globoko do mladih, polno raz-
vitih prs. Takó je vr0 ila svojo ne ravno neprijetno, a dol-
go�asno dol�nost.
Jereb ni sli0 al natanko, kaj so govorili na odru; tudi
poslu0 al ni posebno pazljivo. A bilo mu je prijetno, da so
igrali, govorili in prepevali; zeló so ga veselili glasovi vio-
lin, ki so zazveneli �asih jasno in zmagoslavno iz orkes-
tra. Leno, sladko �ustvo ga je objelo vsega; leglo mu je
celó na obraz in njegove ustnice so se smehljale. Bilo mu
je, kakor da bi se kopal, kot da bi le�al do ustnic v �isti,
mla�ni vodi, zaspan, prijetno len. In njegove o�� so se
igrale prav po otro0 ko. Gladile so po�asi, z lahnimi, lju-
beznivimi, kakor o�etovskimi pogledi njene bujne, �a-
re�erde�e las�, nato so drsali pogledi njegovi navzdol,
nekoliko vznemirjeni, nekoliko trepetajo�i, dol po niz-
kem, belem �elu, pobo�ali so mehke, ozke, lahno obo-
kane obrvi, napotili se po�asi na desno stran, dol k
drobnemu u0 escu, pol zakopanemu pod te�kimi, rde�i-
mi kodri, ukvarjali so se tam za trenotek s svetlim sma-
ragdom, ki si je bil izbral svoje mesto na tistem drob-
nem belem u0 escu, in potem so hiteli, oprezno in bo-
je�e, a pol �e pijani od ljubezni, od po�elenja preko
mehkih gorkih, belih lic mimo �udovito ustvarjenega,
prav majhno, neopazno vzbo�enega noska do tiste neiz-
127
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
rekljivo umetno zarezane �rte, do lahko privzdignjene
zgornje ustnice, ozrli so se spotoma z zado0 �enjem in
radostjo na vrsto krepkih belih zob, ki so gledali skrivaj
izza pol odprtih, vro�ih, napetih ustnic, in vsesali so se
naposled v te pol odprte, vro�e, napete ustnice, pili so
do pijanosti ter zdrknili pijani in polno�no razposajeni
dol preko ozke, okrogle, bele bradice najlep0 e, belo-
ble0 �e�e skalice na svetu , dol na vrat, na rame, na
polne rame, na kraljevski vrat, in pili so ter se igrali,
smejali se in se spotikali, in jecali od ne�istega veselja ter
se izgubili navsezadnje utrujeni od po�elenja in neza-
vedni �ez valovito in valujo�e belo brdo med dvoje pol-
nih devi0 kih, v tihem spanju se zibajo�ih prs & Takó
lepo so se zabavale njegove o�� &
Ali hitro je minilo vse veselje. Zadnji, ki se je poklonil
pred odrom ter pokazal ob tej priliki ob�instvu svojo
svetlo ple0 o, je bil debeli re�iser. Ljudj� so se gnetli pri
izhodih; parter je bil v trenotku prazen. Ona je vstala v
lo�i in tudi Jereb je hitel mimo garderob in po stopnicah
navzdol, da bi jo videl 0 e enkrat. V ve�i je bilo zeló �i-
vahno; od vseh stran� so hiteli ljudje h glavnemu izho-
du. Jereb se je oziral, ali ni je ugledal v gne�i in �e se je
bal, da je zamudil. Stisnil se je v kot ob velikih vratih,
gledal na obraze, ki so prihajali mimo njega ter dihal
v�se parfum, ki se je dvigal iz 0 ume�ih oblek. Ves 0 e sre-
�en in vznemirjen od u�ivanja, je pozabil v tem hipu
128
KNJIGA ZA LAHKOMISELNE LJUDI
BESeDA
popolnoma n�se; �util se ni ne sme0 nega in ne nerodne-
ga in ni se zavedal, da bi blodil za ne�im nedose�nim.
S hitrimi koraki je pri0 la proti izhodu, visoka, vitka,
ogrnjena v dolg pla0 �. Njen spremljevalec je 0 el par ko-
rakov zadaj, nekoliko sklonjen, dolgo�asen in zaspan.
Jereb se je zdrznil; o�� so se mu omeglile in ob0 lo ga je
predrznoveselo, dotlej neznano razpolo�enje. Stopil je
med njó in njega, zadel se je obnjo, takó da je �util nje-
no gorko teló, opotekel se je ter ji stopil na pla0 �.
�Neokretni �lovek, kaj nimate dovolj prostora?�
On ga je prijel za ramo ter ga potisnil v stran, ona se
je ozrla nanj s hladnim pogledom. Nekdo se je zasme-
jal v bli�ini.
No� je bila mrzla, in Jereba je zeblo, da se je tresel. Pi-
hal je mo�en veter in oblaki so se podili po nebu &
To je hotel, ni mogo�e dvomiti o tem: poljubil bi jo bil
med velikimi vratmi, pri�o vseh ljudi o Bog!
�e zadnjikrat je zatrepetalo v njem, samó mimogred�
in komaj zavedno tisto predrzno razpolo�enje! Zakaj bi
je ne poljubil, �e bi me stvar veselila, in zakaj ne ba0
med velikimi vratmi? Nala0 � bi jo poljubil, jaz razcapa-
nec, izgubljenec!
Ali br� je pre0 lo, ugasnilo; le zablisnilo je v no�i.
�util je te�ko vso svojo veliko nesre�o, vso praznoto
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
